Triki in zvijače za Linux, Monitor #3, #4 in #5/2001

Roman Maurer

V rubriki Triki (preveri naslov?) v Monitorju redno izhajajo triki iz računalništva. V marčni in aprilski številki so se jim pridružili še triki za Linux.

Osnove o sistemu RPM

Paketni sistem RPM (kratica za Red Hat Package Manager, www.rpm.org) uporablja večina bolj razširjenih distribucij Linuxa - poleg RedHata med drugimi tudi SuSE in Mandrake - saj omogoča preprosto namestitev in nadgradnjo paketov, paket pa s seboj nosi še svoj opis. Datoteke imajo pripono .rpm. Za upravljanje s paketi lahko uporabimo program kpackage, prikazan na sliki, ali pa program rpm v ukazni vrstici. Nekaj najuporabnejših ukazov:

• rpm -i paket.rpm in -U - namesti oz. nadgradi dani paket;
• rpm -qf /usr/bin/diff izpiše paket, s katerim smo v sistem namestili program diff;
• rpm -qpl paket.rpm izpiše vse datoteke, ki se namestijo z namestitvijo paketa. Izpis berljivih podatkov o vsebini paketa dobimo z ukazom rpm -qpi paket.rpm;
• Če ne želimo namestiti paketa, radi pa bi iz njega pobrali datoteke, jih izvlečemo v trenutni imenik takole:

  rpm2cpio paket.rpm | cpio -di

• S rpm -qi fileutils izvemo podatke o trenutno nameščenem paketu fileutils; vse nameščene pakete izpišemo z rpm -qa.

Katera različica?

V internetu smo prebrali, da novi program Foo za svoje delo potrebuje jedro 2.2.12 in C-jevsko knjižnico 2.1, sistem pa se je namestil preveč enostavno, da bi si zapomnili točne različice vseh komponent. Večina programov izpiše podatek o svoji različici, če jih iz ukazne vrstice poženemo s stikalom --version ali -v. Poleg tega lahko:

• različico jedra v rabi izvemo z uname -a;
• številko izdaje RedHat izvemo s cat /etc/redhat-release;
• različico SuSE izvemo s cat /etc/SuSE-release;
• različico C-jevske knjižnice glibc izvemo tako, da z ldd -V ali ldd --version izvemo različico povezovalnika.

Zapiranje zaciklanih oken v KDE

Gotovo smo že doživeli, da se nam je kdaj obesil kak program - denimo brskalnik Netscape. Presenečeni smo ugotovili, da njegovega okna kljub temu ni moč zapreti tako, kot smo bili vajeni - s klikom križca v desnem zgornjem kotu ali z Alt+F4 v KDE, denimo. KDE kljub temu v takšnih primerih ponuja rešitev. Pritisnemo kombinacijo Ctrl+Alt+Esc in kazalec miške se spremeni v mrtvaško glavo. Ko zdaj kliknemo na okno z zaciklanim programom, se to res dokončno pobere z namizja.

Pozor! Pri uporabi te možnosti bodimo izjemno previdni, saj se po kliku prekine program, ne da bi se shranili podatki v njem, podobno, kot da bi uporabili ukaz kill -9. Tega navadno ne želimo uporabiti na delujočih programih, še manj pa na pultu (da, tudi to deluje, a ne preskušajte). Če smo Ctrl+Alt+Esc pritisnili po pomoti, to kombinacijo pritisnemo še enkrat, da se kurzor miške spet spremeni v navadnega. V primeru, da želimo pobiti kar cel okenski strežnik X, po temeljitem premisleku uporabimo kombinacijo Ctrl+Alt+Backspace. Te kombinacije ni moč razveljaviti, deluje pa takoj.

V 99 % primerov se bomo seveda odjavili po običajni poti s K | Odjava, tovrstna pobijanja oken in strežnika pa bomo prihranili za zares izjemne primere.

Slike zaslona

Slike zaslona lahko v Linuxu zajamemo z grafičnima programoma XV ali Gimp. V programu XV uporabimo ukaz Grab, v Gimpu pa Xtns -> Screen shot. Če bomo v Gimpu shranjevali tako zajeto sliko, jo shranjujmo v obliki BMP ali PNG, saj barve v obliki GIF ne bodo povsem prave.

Če v programu XV pomanjšamo sliko, le-ta postane bolj nejasna, kot bi lahko bila, saj ta program ne pozna glajenja pomanjšanih slik. Rešitev je, da sliko pretvorimo v obliko PNM in jo pomanjšamo v ukazni lupini, potem pa pretvorimo nazaj. Uporabimo zaporedje ukazov, kot v primeru za pomanjšavo na 30 %:

convert slika.gif slika.pnm
pnmscale 0.3 slika.pnm > malaslika.pnm
convert malaslika.pnm malaslika.gif

Razpenjanje oken v KDE

Že iz okolja Windows vemo, da lahko okno razpnemo ali pomanjšamo, če kliknemo gumb za maksimiranje v naslovni letvi. Grafično okolje KDE za Unix pa pozna še dve vrsti razpenjanja oken - če gumb za maksimiranje okna kliknemo s srednjim ali desnim gumbom miške, okno razpnemo samo v navpični ali vodoravni smeri. Okno lahko spet povrnemo na prejšnjo velikost tako, da kliknemo isti gumb.

Linux in Word

Slej ko prej trčimo ob na videz nepremostljivo težavo: nekje dobimo datoteko za Word, ki jo moramo pogledati, pa je v Linuxu ne znamo, ker seveda nimamo Worda za Linux. Če imamo StarOffice, OpenOffice, Abiword ali kakšen drug program, ki zna odpreti Wordove datoteke, bomo imeli le manjše težave s šumniki - a kaj, če takšnih programov nimamo - morda še oken X ne? Na pomoč nam priskoči prosti program wvWare, s katerim datoteke za Word pretvorimo v za Linux bolj standardne formate. Podprti so, na eni strani, formati Worda od 2.0 prek 97 do 2000, na drugi strani pa izhod v postscriptu, HTML, DVI, LaTeXu, PDF (če imamo Adobov program distill), RTF, Abiword ali kot navadno besedilo.

Skupek programov wvWare poberemo z naslova http://download.sourceforge.net/wvware/ ter nato odpakiramo, prevedemo in namestimo z ukazi:

tar xvfz wv-0.6.4.tar.gz
cd wv
./configure
make
make install

wvHtml datoteka.doc datoteka.html

Program wvWare se še razvija in vedno ne zadane prave oblike črk ali položaja slik, za hitri ogled vsebine dokumenta pa je kljub temu primeren. Mogoče je tudi prikrojiti Netscape, da zna samodejno poklicati ustrezni program in sproti pretvoriti Word v HTML, kar je opisano v datoteki README v imeniku wv/helper-scripts.

Program wvWare je novejše izdelave, zato ga mnoge starejše distribucije Linuxa še ne vsebujejo, morda pa vsebujejo njegovega predhodnika, program mswordview, ki zna datoteko za Word pretvoriti v HTML in jo izpisati na standardni izhod. Shranimo jo lahko torej takole:

mswordview datoteka.doc > datoteka.html

<META HTTP-EQUIV="Content-Type" CONTENT="text/html; charset=iso-8859-2">

recode utf8..l2 datoteka.html

Velikosti datotek

Največje datoteke v trenutnem imeniku lahko izvemo tako, da si pomagamo s cevovodom in po velikosti uredimo peti stolpec dolgega izpisa datotek:

ls -l | sort +4n

ls -lr

ls -ltr

Iskanje datotek gzip brez končnice .gz

Zaradi napake v brskalniku Netscape, ta pri pretakanju besedilne datoteke, stisnjene z gzip, posname datoteko z imenom brez končnice .gz, čeprav datoteka še vedno ostane stisnjena:

Takšno datoteko moramo najprej preimenovati v datoteka.gz, potem pa jo razširiti s programom gunzip. Končnico .gz lahko takšnim datotekam enostavno dodamo tudi z lupinskim skriptom zforce.

Hitri zagon programa v KDE

V namizju KDE ni treba vedno klikati. Program lahko zaženemo tudi tako, da pritisnemo Alt-F2 in vpišemo njegovo ime. Če pred imenom ukaza vpišemo znak # (višaj), dobimo stran s pomočjo o tem ukazu, kot da bi napisali man ukaz.

Spremembe z urejevalnikom Emacs

Včasih želimo videti v čem se med seboj razlikujeta dve besedilni datoteki. V ta namen v ukazni lupini uporabimo ukaz

diff -u prva.txt druga.txt | less

Najpogosteje želimo vsaj eno od teh dveh datotek tudi urediti, zato poženimo urejevalnik Emacs. Emacs je zmogljiv urejevalnik besedil, ki ga je za projekt GNU napisal znani heker Richard Stallman, na voljo pa je za vse različice Unixa in tudi za Windows. Emacs uporabljajo predvsem programerji, saj se ga je precej težko naučiti, a za naše potrebe bodo zadoščale tudi skromne emacsovske veščine.

V Emacsu pritisnimo Esc-X in vpišimo ediff-files ter pritisnimo Enter. Urejevalnik nas vpraša za imeni obeh datotek, potem pa odpre poseben urejevalni način, imenovan Ediff, v katerem so spremembe med datotekama obarvane.

Med posameznimi spremenjenimi deli se pomikamo s pritiskom tipke N (naprej) in P (nazaj). Če pritisnemo tipko A ali B, se besedilo prepiše v prvo oziroma v drugo datoteko. Več ukazov izvemo tako, da v okencu z napisom Ediff pritisnemo tipko ?.

Način Ediff zapustimo s tipko Q, Emacs pa s Ctrl-X in nato Ctrl-C. Osnovna navodila za rabo Emacsa sicer dobimo s pritiskom na Ctrl-H in I.